»Črke in besede se mu lahkotneje in v rednem plimovanju raje zlivajo na papir kot neumorno preskakovanje valov čez prodnike in kamne, čez katere kakor v zaletu navdiha tečejo njegovi verzi. V njih se zrcali Ljubezen iz naslova razstave – opazovanje z vsem cudenjem ter intimna, skoraj panteistična povezanost umetnika Zdravka Kokanovića - Kokija z naravo.«

»Njegovo skrivenčeno telo in begajoč pogled neuspešno iščeta izhod iz klešč zgodovine, ki reproducirajo logiko rablja in žrtve.«

»Še bolj intrigantno in izrazito pa se umetnikova kreativna esenca razkriva v občasnih soočanjih ali celo zlitjih slikarstva in kiparstva, v potrpežljivi tehnični preciznosti in prepuščanju naključju, pravzaprav pa toku narave, da sama ubere oblikovno izraznost, na primer v globoki svojevoljni razpoki ilovice na platnu.«

»Res veselo je dvorišče, vsak tu koga kdaj obišče. Sosed rad je pri sosedi, zmeraj kaj ga čaka v skledi.«

»Res imam srečo, moje telo je ena sama sreča. Z njim lahko pospravljam, iščem odgovore, lahko jočem in obupujem …«

»Komaj rojen, že goriš v ognju večera, vsa morja so rdeča, vsa morja, polna krvi, vsa jezera, in vode ni.«

»Vedi, da te reši / le stiska. In vedi, da si rešen, / ko se razkrije tvoja bornost.«

»V tej potrošniški, pogodbeni družbi, kjer je telo temelj identitete, kjer je treba biti ne samo zdrav, ampak tudi učinkovit in po možnosti še lep, tukaj bolezen nima česa iskati.«

»politično telo«